17.3.2016, Noriaki Kasai in njegova 500 tekma

Skorajda ne obstaja športni navdušenec, ki ne bi poznal športnika po imenu Noriaki Kasai. Rodil se je 6. junija 1972 v Shimokawi na Hokkaidu. Družina je bila revna, mati samohranilka, ki je vzgajala njega in še dve njegovi sestri, je tragično preminula v požaru. Njegova zgodba o uspehu je neverjetna, saj na najvišji ravni tekmuje še danes. Še več kot to, že nekaj let je edini japonski skakalec, ki občasno pomeša vrstni red pri vrhu. Čeprav ni več med najmlajšimi, pa njegova volja, vztrajnost in tekmovalnost, nimajo meja, pa tudi ne rivala.

Danes je Noriaki Kasai v Planici skočil v svojo 500. tekmo, saj Planica je dobila to čast, ker je 2. tekma v Neustadtu v prejšni konec tedna odpadla. Kasai je v letošnji precej dobri sezoni – medtem ko v zraku prevladujejo Peter Prevc in norveška skakalna ekipa – dosegel 5 tretjih mest in ob tem še 12-krat osvojil točke v najboljši desterici ter še 6 mest med 10-im in 30-im mestom. Vse to ob tem, da ni nastopil na 4 tekmah svetovnega pokala in da so do konca še dve posamični tekmi.

Nekatere rekorde, ki jih je postavil v svoji karieri, verjetno ne bo presegel nihče. Tako si lasti najdaljše polete za veterane v sklopu generacij 35+ in 40+, 500 nastopov, točke pa je osvojil 411. Skupno si trenutno lasti 31 rekordov, v svetovnem pokalu pa nastopa od sezone 1988/89. Za primerjavo; jaz sem bil takrat star 3 leta, medtem ko se naš as Peter Prevc sploh še ni rodil. Že daljnega leta 1992, je osvojil zlato medaljo na poletih v Harrachovu. Lasti si še dve srebrni in eno bronasto medaljo iz Olimpijskih iger ter še 7 drugih medalj iz svetovnih prvenstev.

Noriaki Kasai še vedno nastopa v svetovnem pokalu, medtem ko je že marsikdo prenehal z aktivnim skakanjem. Izredno priljubljen na Japonskem, nedolgo nazaj je postal tudi očka malčici Rini.  A še vedno vztraja in upam, da bo še dolgo. Ker je kul, ker je legenda.

17 marca, 2016 Teo Rozina Dogodki, Novice Ni komentarjev

Vsi, ki ne poznate psa iz pasme “Akita inu” in sliši na ime Hachiko, potem ste prikrajšani za eno imed najbolj inspirativnih zgodb, ki jih je ustvaril človek oz. svet. No, v tem primeru kuža. Japonska družba Hachika ne sprejema kot žival, pač pa kot enakovrednega človeku, njegova zgodba je obletela cel svet in je tako ena izmed najbolj presunljivih zgodb.

Hachikō (ハチ公, 10.november 1923 – 8. marec, 1935)

Hachiko se je rodil v mestu Odate, v prefekturi Akita. V japonščini je poznan kot “chuken Hachiko”, kar bi prevedli kot “zvest pes Hachiko”. Njegov lastnik je bil Hidesaburo Ueno, profesor agrikulture na Univerzi v Tokyu, ki je zlatorjavega Hachika vzel za domačega ljubljenčka. No, zgodba ne bi bila tako zanimiva, če ne bi kuža vedno, ko je profesor končal z delom, počakal svojega gospodarja na bližnji postaji Shibuya. Dne 25. maja, pa se profesor ni več vrnil, ker je umrl. Zgodba dobi še dodaten močan pomen, ker je kuža vsak dan ob isti uri čakal prihod svojega prijatelja in gospodarja. Sprva so ljudje neprijazno gledali na psa, vendar pa je članek o Hachiku iz leta 1932, Hachika naredil nekoliko slavnega in ljudje so spremenili odnos do njega. Začeli so mu prinašati hrano in priboljške. V vsem tem času pa Hachiko ni pozabil ene stvari, čakati. Čakal je 9 let, 9 mesecev in 15 dni.

Hachiko je umrl 8. marca 1935. Veterinarji so po smrti opravili tudi obdukcijo in sklenili, da je Hachiko umrl zaradi raka in parazitov. Leto poprej so v njegovi navzočnosti razkrili njegov kip, leta 1948 pa so postavili še drugega, ker so prvega morali uporabiti v vojne namene. Hachikov kip še dandanes stoji pri postaji Shibuya, njegova zgodba je inspiracija vsem nam, trume turistov se odločijo obiskati njegov kip in mesto, kamor je redno zahajal.

V razmislek, koliko Japonci cenijo Hachika: že daljnjega leta 1935 so Hachika upelelili in pokopali poleg svojega gospodarja. 8. marca vsako leto, pred postajo Shibuya, v čast Hachikove predanosti priredijo svečano slovesnost, ki se jo udeleži veliko ljubiteljev psov. Leta 1994 je milijone ljudi poslušalo Hachikov lajež preko radijske postaje NCB Japan, 8. marec pa je tudi zapisan kot mednarodni dan pasme Akita.

7 marca, 2016 Teo Rozina Kultura, Novice Ni komentarjev

Majice povzemajo dizajn po tradicionalnem spodnjem perilu samurajev.

V zadnjem času japonska podjetja poizkušajo ponovno uveljaviti tradicionalnost v moderna oblačila, recimo haori plašči ali hakama chino hlače, ki združujejo stoletja staro modo z modernimi okusi. Zdaj je čas, da odpotujemo še nekoliko dlje. Kimono Factory nono bo pričela s prodajo športnih majic za vsakodnevno uporabo, ki imajo samurajsko noto.

Podlago za majice najdemo v t.i. shitagijih (spodnje perilo), ki so jih nosili samuraji pod kimoni. Ko so se oblačili za boj, je samuraj nosil shitagi preko fundoshija, kakor kratko kimono, ki so jo nato na sprednji strani prekrižali in zavezali s pasom. Gumb na ovratniku drži shitagi lepo pod težkim oklepom.

▼ Spodaj je 20 korakov oz. proces, kako se je samuraj oblačil za boj. Spodnja majica je bil drugi kos oblačila, ki so ga nosili.

Zdaj je shitagi, ki ga najdemo pod oklepom nekoč mogočnih samurajev, na voljo tudi v modernem svetu. Nadeli so mu ime “Men’s Undershirt Lapel T-shirt”, ki takoj pade v oči s prekrižanim dizajnom in visokim ovratnikom zadaj na vratu, ki varuje zadnji del vratu pred mrazom..

▼ Čeprav je dizajn povsem običajen, pa se jo lahko nosi kot oblačilo pod kimonom, kakor kaže spodnja slika.

▼ Izdelana je na Japonskem iz 100% bombaža, z dizajnom gumba in dveh lukenj, s katerimi si lahko prilagajate vratni izrez v hladnih in toplih dneh,

Majice stanejo 6480 jenov oz. 52 EUR, izbirate pa lahko med štirimi različnimi barvami: siva, vinska, mornarska in črna. Linija majic je na voljo na spletni strani podjetja oz. tukaj.

29 februarja, 2016 Teo Rozina Kultura, Novice Ni komentarjev