Vsi, ki ne poznate psa iz pasme “Akita inu” in sliši na ime Hachiko, potem ste prikrajšani za eno imed najbolj inspirativnih zgodb, ki jih je ustvaril človek oz. svet. No, v tem primeru kuža. Japonska družba Hachika ne sprejema kot žival, pač pa kot enakovrednega človeku, njegova zgodba je obletela cel svet in je tako ena izmed najbolj presunljivih zgodb.

Hachikō (ハチ公, 10.november 1923 – 8. marec, 1935)

Hachiko se je rodil v mestu Odate, v prefekturi Akita. V japonščini je poznan kot “chuken Hachiko”, kar bi prevedli kot “zvest pes Hachiko”. Njegov lastnik je bil Hidesaburo Ueno, profesor agrikulture na Univerzi v Tokyu, ki je zlatorjavega Hachika vzel za domačega ljubljenčka. No, zgodba ne bi bila tako zanimiva, če ne bi kuža vedno, ko je profesor končal z delom, počakal svojega gospodarja na bližnji postaji Shibuya. Dne 25. maja, pa se profesor ni več vrnil, ker je umrl. Zgodba dobi še dodaten močan pomen, ker je kuža vsak dan ob isti uri čakal prihod svojega prijatelja in gospodarja. Sprva so ljudje neprijazno gledali na psa, vendar pa je članek o Hachiku iz leta 1932, Hachika naredil nekoliko slavnega in ljudje so spremenili odnos do njega. Začeli so mu prinašati hrano in priboljške. V vsem tem času pa Hachiko ni pozabil ene stvari, čakati. Čakal je 9 let, 9 mesecev in 15 dni.

Hachiko je umrl 8. marca 1935. Veterinarji so po smrti opravili tudi obdukcijo in sklenili, da je Hachiko umrl zaradi raka in parazitov. Leto poprej so v njegovi navzočnosti razkrili njegov kip, leta 1948 pa so postavili še drugega, ker so prvega morali uporabiti v vojne namene. Hachikov kip še dandanes stoji pri postaji Shibuya, njegova zgodba je inspiracija vsem nam, trume turistov se odločijo obiskati njegov kip in mesto, kamor je redno zahajal.

V razmislek, koliko Japonci cenijo Hachika: že daljnjega leta 1935 so Hachika upelelili in pokopali poleg svojega gospodarja. 8. marca vsako leto, pred postajo Shibuya, v čast Hachikove predanosti priredijo svečano slovesnost, ki se jo udeleži veliko ljubiteljev psov. Leta 1994 je milijone ljudi poslušalo Hachikov lajež preko radijske postaje NCB Japan, 8. marec pa je tudi zapisan kot mednarodni dan pasme Akita.

7 marca, 2016 Teo Rozina Kultura, Novice Ni komentarjev

Majice povzemajo dizajn po tradicionalnem spodnjem perilu samurajev.

V zadnjem času japonska podjetja poizkušajo ponovno uveljaviti tradicionalnost v moderna oblačila, recimo haori plašči ali hakama chino hlače, ki združujejo stoletja staro modo z modernimi okusi. Zdaj je čas, da odpotujemo še nekoliko dlje. Kimono Factory nono bo pričela s prodajo športnih majic za vsakodnevno uporabo, ki imajo samurajsko noto.

Podlago za majice najdemo v t.i. shitagijih (spodnje perilo), ki so jih nosili samuraji pod kimoni. Ko so se oblačili za boj, je samuraj nosil shitagi preko fundoshija, kakor kratko kimono, ki so jo nato na sprednji strani prekrižali in zavezali s pasom. Gumb na ovratniku drži shitagi lepo pod težkim oklepom.

▼ Spodaj je 20 korakov oz. proces, kako se je samuraj oblačil za boj. Spodnja majica je bil drugi kos oblačila, ki so ga nosili.

Zdaj je shitagi, ki ga najdemo pod oklepom nekoč mogočnih samurajev, na voljo tudi v modernem svetu. Nadeli so mu ime “Men’s Undershirt Lapel T-shirt”, ki takoj pade v oči s prekrižanim dizajnom in visokim ovratnikom zadaj na vratu, ki varuje zadnji del vratu pred mrazom..

▼ Čeprav je dizajn povsem običajen, pa se jo lahko nosi kot oblačilo pod kimonom, kakor kaže spodnja slika.

▼ Izdelana je na Japonskem iz 100% bombaža, z dizajnom gumba in dveh lukenj, s katerimi si lahko prilagajate vratni izrez v hladnih in toplih dneh,

Majice stanejo 6480 jenov oz. 52 EUR, izbirate pa lahko med štirimi različnimi barvami: siva, vinska, mornarska in črna. Linija majic je na voljo na spletni strani podjetja oz. tukaj.

29 februarja, 2016 Teo Rozina Kultura, Novice Ni komentarjev

Glede na vaše navade učenja, bi si lahko mislili, da je univerzitetna knjižnica informativna, stimulativna in odlično mesto, za kratek počitek, medtem ko izpuščate učno uro. No, verjetno ne bi opisali situacije, v kateri ste se znašli, kot izjemne, razen če se nahajate v knjižnici univerze Seikei. Nahaja se v Kichijoji-Kitamachi v Tokyu in je leta 2006 praznovala 100. obletnico. Odvila so se praznovanja in otvorili so na novo zgrajeno knjižnico.

Ko se približate stekleni fasadi te 5 nadstropne zgradbe, lahko hitro opazite, da je površina znotraj stavbe odlično izkorišča odprt prostor in naravno svetlobo, kar neprimerno izboljša pogoje učenja in osveži še tako “zaposlen” um vsakega posameznika.

Ampak kaj naredi knjižnico v Seikei tako posebno? Gre za 5 študentskih sob za srečanja, ena se nahaja v tretjem nadstropju, nato še po dve sobi v četrtem in petem nadstropju. Vsaka nosi svoje ime Planet, in če pogledamo, kako izgledajo, potem je ime zelo primerno.

Sobe za srečanja izgledajo kot steklena kupola, ki se nahajajo na vrhu podpornega stebra, dosegljivi pa so po seriji prehodov in hodnikov. Uradno ima Planet dvojni pomen; ime se nanaša na “nebesno telo” in kombinacija dveh besed “plan” in “net(work)”.

Znotraj vsake sobe boste našli stole, konferenčne mize, monitorje, table. Vse kar potrebujete za srečanja ali za preprosto učenje.

Če ste že doštudirali ali pa ste vpisani v drugo univerzo, potem ste lahko upravičeno razočarani, ker ne boste izkusili nove knjižnice na univerzi Seikei. Imate pa to srečo, da lahko “opravite” virtualno turnejo po knjižnici tukaj ali pa se tukaj prijavite za vodeni ogled v angleškem jeziku.

23 februarja, 2016 Teo Rozina Kultura, Novice Ni komentarjev