Ob treh zjutraj, ko sva odložili zadnjo udeleženko koncerta pred njenim domov, sva si z Denisem oddahnila. Obisk koncerta je bil uspešno izpeljan in sama seb sva dala potrdilo, da sva sposobna v imenu Društva izpeljati nek dogodek brez večjih zapletov.
Začetnih napak, ki so se dogajale na poti, niti ne bom omenjal, sem pa bil vesel, da so vsi udeleženci pokazali zadostno mero razumevanja in potrpežljivosti.

V tednih po koncertu sem se začel počasi izobraževati celo na področju animejev in začel gledati Bleach. Hitro ugotovil, da je ameriška sinhronizacija obupna in da se animeje gleda samo z originalnim zvokom in podnapisi.

Glavna atrakcija poletja v Društvu pa je bil koncert GACKTa v Nemčiji.
Slaba novica je bila, da naš “Društven kombi” ni bil na razpolago. Dobra novica v tej zgodbi, katero sem izvedel v Nemčiji, je bila ta, da je Denis dokaj sposobn avtomehanik.
Še preden smo sploh prišli do koncerta, je bil že potreben manjši servis kombija, ker ta ni hotel vžgati za izlet po Münchnu.
Naslednji servis kombija pa je povezan z manjšo anekdoto, kako deluje pravi kapitalizem na zahodu.

Ker smo potrebovali selotejp, sva se z Androtom odpravla po trgovinah v centru Münchna.
Lutava po trgovinah, med drugim zavijeva tut v DM, nikjer selotejpa. Prideva do trgovine z darili.
“Greva še sm noter.” rečem sam.
“Ne bojo ga mel tuki.” je sledil Androtov odgovor.
Vseeno sva šla v trgovino in pri pultu vprašam če zna prodajalka angleško. Sledi odločen ne. Moja angleščina je odlična, nemščina pa se lahko uvrsti med ogrožene vrste, samo če mi gre za življenje. 🙂
Probam spravt skp v angleščini, slovenščini in vseh drugih možnih jezikih, kaj hočeva. Ženska ne razume.
Potem pa pokažem na selotejp za zavijanje, izustm, da hočem to, aber grosser in pokažem še z roko, kako zelo grosser.
Odide do predala in ven vzame selotjep. Oba z Androtom začneva na veliko kimat in ženska vpraša sodelavko, za koliko naj ga proda.
Po plačilu dobrih 2 € sva iz trgovine odšla s selotejpom. 🙂

München pa si bom zapomnil predvsem po eni sami stvari, surovih ribah. 😀

Če bi mi kdo tri leta nazaj rekel, da se bom odpravil na Madžarsko na j-rock koncert in da bom prijateljeval s predstavniki Japonske ambasade v Sloveniji, bi ga najprej vprašal, kaj j-rock sploh pomeni, potem pa bi se mu najbrž smejal.
Tri leta nazaj sem o japonski vedel, da obstaja, vedel sem tistih nekaj stvari, ki spadajo pod splošno razgledanost in poznal natančno tri japonske besede: sushi, bonsaj in origami.
Nisem bral mang, nisem gledal animejev ali poslušal japonske glasbe, takšne oziroma drugačne. Ideja da bi jedel surove ribe pa mi nikakor ni prišla na pamet.

Potem pa sem dve leti nazaj v novi službi spoznal Denisa in čeprav je zanj že takrat obstajala samo Japonska, nikoli nisva prišla na to temo, dokler ni na mojo playlisto poleti 2009 prišla spodnja pesem:

Lolita 23Q – Ceramic*Star


Konec leta 2009 pa se je v pogovorih že omenjala ideja o društvu in v začetku naslednjega leta je padla odločitev, da se ustanovi prvo japonološko društvo v Sloveniji.
Kljub neskončni količini papirologije s katero sem se mogel spopasti, preden smo sploh lahko oddali vlogo za ustanovitev društva na Upravni enoti, se mi je zdela ideja zanimiva in idealen način, da s prve roke na novo odkrivam Japonsko.
Zavrnitev prve vloge z UE Ljubljana je bila samo dodaten izziv in čez slab mesec smo na Tobačno ulico odnesli nov sveženj papirjev, ki pa so tokrat dobili uradni štempelj gospodične za pultom in Touhou je bil ustanovljen.

Aprila pa že je sledil odhod na prvi koncert v Budimpešto, kjer je gostovala j-rock skupina Lm.C. Ja, takrat sem že vedel, kaj pomeni j-rock. 🙂

Za nami je prvi koncert v letošnjemu letu, ki se je ponovno zgodil na Madžarskem, tokrat ne v Diesel Klubu ampak v klubu A38 Ship, kjer je že sama lokacija “stavbe” v imenu kluba. Ta j-rock koncert se je odvijal na pravi stari Ruski kamnonosilki, zasidrani na Donavi v Budimpešti;

Iz Ljubljane smo se odpravili malo čez pol sedmo uro zjutraj, zadnjega udeleženca, Miho pa smo pobrali skoraj ob robu avtoceste, saj ni utegnil priti na zbirno točko v Ljubljano. Vsi zbrani smo se odpravili na dolgo pot proti Budimpešti, kjer smo presenetljivo takoj prispeli do kluba A38 in se ob enem naučili, da je Garmin na Madžarskem in posebej v Budimpešti precej bolj pogumen s koordinatami, kot pa samo z naslovi. 🙂
Na željo nekaterih udeležencev smo se razdelili v dve skupine, ena je ostala na nabrežju Donave pred pomolom v klub, druge pa je bolj zamikal ogret kombi, s katerim smo se odpravili na iskanje kitajske četrti, katere pa žal tudi s pomočjo navigacije iz Slovenije od Ci Haia, kitajskega študenta v Sloveniji, nismo uspeli najti.

Po neuspešnemu iskanju kitajske četrti smo se vrnili nazaj na parkirišče pred pomolom, kjer se nas je peterica odpravila z tramvajem do centra na “večerjo” nato pa smo se zgužvali v vrsto, pri -5°C si lahko predstavljate kako je čakati v vrsti v neposredni bližini vode.

Ko so se varnostniki usmilili precejšnje množice pred pomolom in nas začeli spuščati v klub, smo Touhoujevci že tradicionalno zasedli prve vrste. Čakanje na bend je trajalo skoraj celo uro in ob pol osmih so se člani predstavili udeležencem na odru, ki tokrat ni bil zavarovan z ograjo, a vseeno ni bilo večjega navala, razen nekaj oboževalk, ki so lahko prišle vse do svojega pevskega idola.
Največja zanimivost koncerta je bila, ko je Natsuki naivno padel z odra, verjetno v upanju, da ga bodo oboževalke ujele, a je imel namesto tega bližnje srečanje z dnom ladje.

Največji odziv pa je požel komad DETOX, katerega so prihranili za zadnjega, kot tudi mi. :P.

ZA VEČ SLIK SI POGLEJTE NAŠO FOTOGALERIJO