Ob treh zjutraj, ko sva odložili zadnjo udeleženko koncerta pred njenim domov, sva si z Denisem oddahnila. Obisk koncerta je bil uspešno izpeljan in sama seb sva dala potrdilo, da sva sposobna v imenu Društva izpeljati nek dogodek brez večjih zapletov.
Začetnih napak, ki so se dogajale na poti, niti ne bom omenjal, sem pa bil vesel, da so vsi udeleženci pokazali zadostno mero razumevanja in potrpežljivosti.

V tednih po koncertu sem se začel počasi izobraževati celo na področju animejev in začel gledati Bleach. Hitro ugotovil, da je ameriška sinhronizacija obupna in da se animeje gleda samo z originalnim zvokom in podnapisi.

Glavna atrakcija poletja v Društvu pa je bil koncert GACKTa v Nemčiji.
Slaba novica je bila, da naš “Društven kombi” ni bil na razpolago. Dobra novica v tej zgodbi, katero sem izvedel v Nemčiji, je bila ta, da je Denis dokaj sposobn avtomehanik.
Še preden smo sploh prišli do koncerta, je bil že potreben manjši servis kombija, ker ta ni hotel vžgati za izlet po Münchnu.
Naslednji servis kombija pa je povezan z manjšo anekdoto, kako deluje pravi kapitalizem na zahodu.

Ker smo potrebovali selotejp, sva se z Androtom odpravla po trgovinah v centru Münchna.
Lutava po trgovinah, med drugim zavijeva tut v DM, nikjer selotejpa. Prideva do trgovine z darili.
“Greva še sm noter.” rečem sam.
“Ne bojo ga mel tuki.” je sledil Androtov odgovor.
Vseeno sva šla v trgovino in pri pultu vprašam če zna prodajalka angleško. Sledi odločen ne. Moja angleščina je odlična, nemščina pa se lahko uvrsti med ogrožene vrste, samo če mi gre za življenje. 🙂
Probam spravt skp v angleščini, slovenščini in vseh drugih možnih jezikih, kaj hočeva. Ženska ne razume.
Potem pa pokažem na selotejp za zavijanje, izustm, da hočem to, aber grosser in pokažem še z roko, kako zelo grosser.
Odide do predala in ven vzame selotjep. Oba z Androtom začneva na veliko kimat in ženska vpraša sodelavko, za koliko naj ga proda.
Po plačilu dobrih 2 € sva iz trgovine odšla s selotejpom. 🙂

München pa si bom zapomnil predvsem po eni sami stvari, surovih ribah. 😀

Društvo Touhou danes čestita naši prijateljici in članici Petri Blaj Hribar za njen rojstni dan. Petri bi se radi zahvalili za vso pomoč, ki nam jo je ponudila in upamo, da bomo še dolga leta lahko uživali v njeni prijetni družbi.

Petra, vse najboljše od Touhoujevcev. 😉

P.S. Denis in Helena upata da ti je slikca všeč 😉

Če bi mi kdo tri leta nazaj rekel, da se bom odpravil na Madžarsko na j-rock koncert in da bom prijateljeval s predstavniki Japonske ambasade v Sloveniji, bi ga najprej vprašal, kaj j-rock sploh pomeni, potem pa bi se mu najbrž smejal.
Tri leta nazaj sem o japonski vedel, da obstaja, vedel sem tistih nekaj stvari, ki spadajo pod splošno razgledanost in poznal natančno tri japonske besede: sushi, bonsaj in origami.
Nisem bral mang, nisem gledal animejev ali poslušal japonske glasbe, takšne oziroma drugačne. Ideja da bi jedel surove ribe pa mi nikakor ni prišla na pamet.

Potem pa sem dve leti nazaj v novi službi spoznal Denisa in čeprav je zanj že takrat obstajala samo Japonska, nikoli nisva prišla na to temo, dokler ni na mojo playlisto poleti 2009 prišla spodnja pesem:

Lolita 23Q – Ceramic*Star


Konec leta 2009 pa se je v pogovorih že omenjala ideja o društvu in v začetku naslednjega leta je padla odločitev, da se ustanovi prvo japonološko društvo v Sloveniji.
Kljub neskončni količini papirologije s katero sem se mogel spopasti, preden smo sploh lahko oddali vlogo za ustanovitev društva na Upravni enoti, se mi je zdela ideja zanimiva in idealen način, da s prve roke na novo odkrivam Japonsko.
Zavrnitev prve vloge z UE Ljubljana je bila samo dodaten izziv in čez slab mesec smo na Tobačno ulico odnesli nov sveženj papirjev, ki pa so tokrat dobili uradni štempelj gospodične za pultom in Touhou je bil ustanovljen.

Aprila pa že je sledil odhod na prvi koncert v Budimpešto, kjer je gostovala j-rock skupina Lm.C. Ja, takrat sem že vedel, kaj pomeni j-rock. 🙂