Nogomet je ekstremno popularen na Japonskem, kjer trume oboževalcev navijajo in držijo pesti za svoje priljubljene nogometaše: Samurai blue( moška državna reprezentanca) in nadeshiko (ženska državna reprezentanca). Toda, ali ste vedeli, da pozna Japonska podobno igro z žogo in sega daleč v preteklost? Igra se imenuje Kemari (蹴鞠) in verjetno vas bo presenetil podatek, da to igro igrajo še dandanes.
Kemari sega daleč v preteklost vse do Heian periode, ampak korenine segajo še dlje v preteklost, če predpostavimo, da igra izvira iz kitajskega športa imenovanega Cuju, ki je bil prvič predstavljen v letu 600 n.š oz. v periodi Asuka. Kakorkoli, pravila igre so bila ustanovljena šele v 13. stoletju. Športna igra je postala izjemno popularna med plemiči Heian ere, še posebej v cesarski palači, preden je podrla meje razredov.
Kakor danes igrajo nogomet, se kemari igra z brcanjem žoge v zrak in manevriranjem žoge s pomočjo nog. No, tukaj se podobnosti končajo. Med igro skupina šestih ali osmih igralcev brca žogo imenovano mari 鞠, ki je v bistvu s pšenico napolnjena koža srne. Podajajo si žogo en drugemu s ciljem, da žoga ne pade na tla. Približno tako kot pri odbojki, ko igramo včasih z nogami.
Druga pomembna razlika je, da kemari ni tekmovalen šport. Ni zmagovalcev in ni poražencev, cilj je preprosto podajanje žoge med igralci. Celo v moderni Japonski igralci med igro nosijo tradicionalne uniforme imenovane kariginu (狩衣). V tradicionalnih časih so bile barve, oblike in material odvisne od razreda iz katerega je prihajal igralec. Razred je celo določal potek igranja, saj so najvišji razredi igrali najprej, potem pa nadaljevali naslednji razredi.
Med vsako uspešno zaporedno brco je igralec zaklical ime božanstva: ari (春陽花), ya (夏安林) in oh(秋園). Ne obstaja nekih pravil, kolikokrat naj bi kdo brcnil žogo, idealno naj bi bilo trikrat. Vsaka igra kemarija traja od 15 do 20 minut, čeprav nikjer ne piše, da ne bi mogla trajati dlje ali manj.
Za več informacij in pravil igre kemari ter kje jo lahko igrate na Japonskem, si oglejte še spletno stran univerze iz Chibe: klikni tu